Ta objava je bila prvič objavljena na drugem mestu. Nekateri bralci so predlagali, da jo objavim še tukaj. Prijetno branje, torej.
Med kuhanjem in sploh opravljanjem gospodinjskih opravil pogosto preko podcastov ali YouTuba poslušam posnetke italijanskih radijskih ali televizijskih oddaj (medije v angleškem jeziku – Economist, BBC, New York Times, čedalje pogosteje Guardian – spremljam v tiskani ali spletni obliki, od slovenskih medijev spremljam spletno stran rtvslo.si). V zadnjih dneh je bila ena od pogostejših tem pisanja in pogovora v teh medijih teroristični napad na uredništvo francoskega satiričnega tednika Charlie Hebdo. Po poslušanju pogovora s profesorjem Rezo Aslanom na CNN-u in tistega z Beppejem Severgninijem in Errijem De Luco na La7 sem se vnovič razveselil, da mi je študij omogočil pridobivanje znanja o socialni psihologiji. Tako ameriška spraševalca kot italijanska respondenta so se namreč osredotočali na razliko med »nami« in »njimi«, kot da so vsi muslimani teroristi, ali pa da so vsi teroristi tudi muslimani, kot da Evropa (kar) pripada (zgolj) »nam« in da so »naše« vrednote bolj pravilne, kot da imajo muslimani in tudi vsi ostali pravico do svobode govora – a le, dokler govorijo tisto, kar je nam všeč.
Koncept »sebe« in biti »naš« lepo opisuje teorija socialne identitete, ki razlaga, kako se v različnih družbenih situacijah doživljamo bodisi kot posamezniki (tj. »jaz«) bodisi kot pripadniki družbene skupine (npr. navijač športne ekipe, privrženec določenih političnih idej, pripadnik posameznega naroda). Te identitete se med seboj ne izključujejo, pač pa različne identitete pridejo do izraza v različnih situacijah (v pogovoru o aktualnem stanju v družbi pride recimo do izraza to, da so ljudje »desničarji« ali »levičarji,« pri potovanju v tujino to, da so »Slovenci,« itd.). Iz te teorije izhajajoča teorija samokategorizacije pa razlaga, kako se v sklopu pripadnosti teh skupin (ki so bodisi formalno bodisi neformalno določene; nekdo se lahko opredeljuje za »levičarja,« tudi če ni član nobene politične stranke, ali pa za »Slovenca« tudi če nima slovenskega državljanstva in živi v drugi državi) ljudje ne samo razlikujejo med seboj (jaz sem levičar), pač pa tudi vrednotijo (levičarske vrednote, v katere verjamem – »moje« vrednote – so bolj pravilne oziroma boljše od tvojih). Moje ideje, vrednote, prepričanja so torej boljše in bolj pravilne (le) zato, ker v njih verjamem sam; svoji potrebi po samopotrditvi zadostim tako, da lastnostim, ki naj bi (!) bile značilne za skupino, h kateri se sam uvrščam, pripišem večjo veljavo kot lastnostim, ki naj bi bile značilne za primerljive skupine, h katerim se ne uvrščam.
Pojavne oblike tega koncepta so sila preproste. Nazoren primer so poklicni politiki, ki se v svojih izjavah za »domače,« npr. slovenske medije idejno razlikujejo in posledično nasprotujejo in tekmujejo (»levi« proti »desnim«), v odnosu do Evropske unije pa ta nasprotja – ta del njihove identitete – postavijo na stran in pogosto skupaj nastopajo v odnosu do drugih »drugih« (zastopanje »slovenskih interesov« v odnosu do »Nemčije, »Evropske unije,« »trojke« itd.). Kljub temu zgledu identiteta seveda ni omejena samo na politiko, pač pa na sleherni del posameznikove identitete (npr. regionalno poreklo – »Štajerci,« »Primorci;« poklicni stan – »javni sektor,« »zaposleni v gospodarstvu;« narodnost – »Slovenci;« športno navijaštvo – »Green Dragonsi,« »Viole;« spol – »vsi moški so…,« »vse ženske so…;« starost – »stari živijo v preteklosti,« »mladi so nespoštljivi« in tako dalje).
Demonstriranje v prid svobodi govora v Franciji in Italiji se mi zdi zanimivo, pa tudi precej protislovno. V Franciji so se zgodile množične demonstracije v prid svobodi govora in (posredno) v prid svobodi časopisa, da (v imenu satire) omalovažuje želje oziroma prepričanja muslimanov, katerih vera ne dopušča slikovno prikazovanje preroka Mohameda. Zanimivo pa podobnih demonstracij v prid svoode govora ni bilo, ko je sodišče prav v Franciji februarja 2014 odredila komiku in političnemu aktivistu Dieudonnu M’bali M’bali izbris internetnih videoposnetkov, kritičnih do judaizma, ker naj bi pozivali k etničnemu oziroma verskemu sovraštvu. Italija tudi ni množično demonstrirala, ko stranka, imenovana Severna liga (zdaj samo še Liga), redno protestira proti prihodu beguncev iz afriških in bližnjevzhodnih držav v vojni. Protestirali niso niti, ko je nekdanji predsednik italijanske vlade zaukazal ukinitev nekaterih televizijskih oddaj, ki so bili kritični do dela vlade. Demonstracij v prid svobodi govora v Parizu se je menda udeležil tudi ministrski predsednik Miro Cerar. Kolikor vem, ta ni protestiral proti »domačemu« etničnemu nasilju, ko so otroci v Desklah pretepli 10-letnega sošolca bosanske narodnosti.
Obsojam teroristični napad na uredništvo časopisa Charlie Hebdo. Obsojam žaljenje Judov. Obsojam ukinjanje kritičnih televizijskih oddaj. Obsojam pretep desetletnega otroka bosanske narodnosti. Vendar obsojam tudi nepotrebno žaljenje muslimanov. Svobodo govora in mišljenja štejem za eno najpomembnejših, če ne najpomembnejšo temeljno človekovo svoboščino. Vendar mislim, da je to tako pravica kot odgovornost; svoboda govora in mišljenja zame vključuje tudi svobodo pustiti drugim, da živijo po svojih načelih, in jim jih ne odtegovati ali namenoma kršiti. Kakšna pa je ta pravica do svobode, če jo drugim odtegujem.
Paradoksalno, zaradi svojega razumevanja koncepta svobode govora moram to svobodo dopustiti tudi tistim, s katerimi se ne strinjam. Morda največ, kar lahko naredim – gotovo pa nekaj, kar moram narediti, če želim biti aktivni član družbe – pa je svoja prepričanja deliti in se s tem truditi za strpnejše sobivanje z vsemi, s katerimi se ne strinjamo.
Vsak tretji ponedeljek v januarju ZDA obhajajo »Martin Luther King, Jr. Day.« Praznik v spomin na rojstni dan ameriškega duhovnika in aktivista (ta se je sicer rodil 15. januarja 1929) letos pade ravno na današnji oz. jutrišnji dan, tj. v ponedeljek, 19. januarja. Ena njegovih izjav je bila, »Injustice anywhere is a threat to justice everywhere,« ali v prostem prevodu, »nepravičnost kjer koli ogrozi pravico vsepovsod.« Tega ne gre pozabiti – nikjer ni nikoli.
SI: Je suis …
Ta objava je bila prvič objavljena na drugem mestu. Nekateri bralci so predlagali, da jo objavim še tukaj. Prijetno branje, torej.
Med kuhanjem in sploh opravljanjem gospodinjskih opravil pogosto preko podcastov ali YouTuba poslušam posnetke italijanskih radijskih ali televizijskih oddaj (medije v angleškem jeziku – Economist, BBC, New York Times, čedalje pogosteje Guardian – spremljam v tiskani ali spletni obliki, od slovenskih medijev spremljam spletno stran rtvslo.si). V zadnjih dneh je bila ena od pogostejših tem pisanja in pogovora v teh medijih teroristični napad na uredništvo francoskega satiričnega tednika Charlie Hebdo. Po poslušanju pogovora s profesorjem Rezo Aslanom na CNN-u in tistega z Beppejem Severgninijem in Errijem De Luco na La7 sem se vnovič razveselil, da mi je študij omogočil pridobivanje znanja o socialni psihologiji. Tako ameriška spraševalca kot italijanska respondenta so se namreč osredotočali na razliko med »nami« in »njimi«, kot da so vsi muslimani teroristi, ali pa da so vsi teroristi tudi muslimani, kot da Evropa (kar) pripada (zgolj) »nam« in da so »naše« vrednote bolj pravilne, kot da imajo muslimani in tudi vsi ostali pravico do svobode govora – a le, dokler govorijo tisto, kar je nam všeč.
Koncept »sebe« in biti »naš« lepo opisuje teorija socialne identitete, ki razlaga, kako se v različnih družbenih situacijah doživljamo bodisi kot posamezniki (tj. »jaz«) bodisi kot pripadniki družbene skupine (npr. navijač športne ekipe, privrženec določenih političnih idej, pripadnik posameznega naroda). Te identitete se med seboj ne izključujejo, pač pa različne identitete pridejo do izraza v različnih situacijah (v pogovoru o aktualnem stanju v družbi pride recimo do izraza to, da so ljudje »desničarji« ali »levičarji,« pri potovanju v tujino to, da so »Slovenci,« itd.). Iz te teorije izhajajoča teorija samokategorizacije pa razlaga, kako se v sklopu pripadnosti teh skupin (ki so bodisi formalno bodisi neformalno določene; nekdo se lahko opredeljuje za »levičarja,« tudi če ni član nobene politične stranke, ali pa za »Slovenca« tudi če nima slovenskega državljanstva in živi v drugi državi) ljudje ne samo razlikujejo med seboj (jaz sem levičar), pač pa tudi vrednotijo (levičarske vrednote, v katere verjamem – »moje« vrednote – so bolj pravilne oziroma boljše od tvojih). Moje ideje, vrednote, prepričanja so torej boljše in bolj pravilne (le) zato, ker v njih verjamem sam; svoji potrebi po samopotrditvi zadostim tako, da lastnostim, ki naj bi (!) bile značilne za skupino, h kateri se sam uvrščam, pripišem večjo veljavo kot lastnostim, ki naj bi bile značilne za primerljive skupine, h katerim se ne uvrščam.
Pojavne oblike tega koncepta so sila preproste. Nazoren primer so poklicni politiki, ki se v svojih izjavah za »domače,« npr. slovenske medije idejno razlikujejo in posledično nasprotujejo in tekmujejo (»levi« proti »desnim«), v odnosu do Evropske unije pa ta nasprotja – ta del njihove identitete – postavijo na stran in pogosto skupaj nastopajo v odnosu do drugih »drugih« (zastopanje »slovenskih interesov« v odnosu do »Nemčije, »Evropske unije,« »trojke« itd.). Kljub temu zgledu identiteta seveda ni omejena samo na politiko, pač pa na sleherni del posameznikove identitete (npr. regionalno poreklo – »Štajerci,« »Primorci;« poklicni stan – »javni sektor,« »zaposleni v gospodarstvu;« narodnost – »Slovenci;« športno navijaštvo – »Green Dragonsi,« »Viole;« spol – »vsi moški so…,« »vse ženske so…;« starost – »stari živijo v preteklosti,« »mladi so nespoštljivi« in tako dalje).
Demonstriranje v prid svobodi govora v Franciji in Italiji se mi zdi zanimivo, pa tudi precej protislovno. V Franciji so se zgodile množične demonstracije v prid svobodi govora in (posredno) v prid svobodi časopisa, da (v imenu satire) omalovažuje želje oziroma prepričanja muslimanov, katerih vera ne dopušča slikovno prikazovanje preroka Mohameda. Zanimivo pa podobnih demonstracij v prid svoode govora ni bilo, ko je sodišče prav v Franciji februarja 2014 odredila komiku in političnemu aktivistu Dieudonnu M’bali M’bali izbris internetnih videoposnetkov, kritičnih do judaizma, ker naj bi pozivali k etničnemu oziroma verskemu sovraštvu. Italija tudi ni množično demonstrirala, ko stranka, imenovana Severna liga (zdaj samo še Liga), redno protestira proti prihodu beguncev iz afriških in bližnjevzhodnih držav v vojni. Protestirali niso niti, ko je nekdanji predsednik italijanske vlade zaukazal ukinitev nekaterih televizijskih oddaj, ki so bili kritični do dela vlade. Demonstracij v prid svobodi govora v Parizu se je menda udeležil tudi ministrski predsednik Miro Cerar. Kolikor vem, ta ni protestiral proti »domačemu« etničnemu nasilju, ko so otroci v Desklah pretepli 10-letnega sošolca bosanske narodnosti.
Obsojam teroristični napad na uredništvo časopisa Charlie Hebdo. Obsojam žaljenje Judov. Obsojam ukinjanje kritičnih televizijskih oddaj. Obsojam pretep desetletnega otroka bosanske narodnosti. Vendar obsojam tudi nepotrebno žaljenje muslimanov. Svobodo govora in mišljenja štejem za eno najpomembnejših, če ne najpomembnejšo temeljno človekovo svoboščino. Vendar mislim, da je to tako pravica kot odgovornost; svoboda govora in mišljenja zame vključuje tudi svobodo pustiti drugim, da živijo po svojih načelih, in jim jih ne odtegovati ali namenoma kršiti. Kakšna pa je ta pravica do svobode, če jo drugim odtegujem.
Paradoksalno, zaradi svojega razumevanja koncepta svobode govora moram to svobodo dopustiti tudi tistim, s katerimi se ne strinjam. Morda največ, kar lahko naredim – gotovo pa nekaj, kar moram narediti, če želim biti aktivni član družbe – pa je svoja prepričanja deliti in se s tem truditi za strpnejše sobivanje z vsemi, s katerimi se ne strinjamo.
Vsak tretji ponedeljek v januarju ZDA obhajajo »Martin Luther King, Jr. Day.« Praznik v spomin na rojstni dan ameriškega duhovnika in aktivista (ta se je sicer rodil 15. januarja 1929) letos pade ravno na današnji oz. jutrišnji dan, tj. v ponedeljek, 19. januarja. Ena njegovih izjav je bila, »Injustice anywhere is a threat to justice everywhere,« ali v prostem prevodu, »nepravičnost kjer koli ogrozi pravico vsepovsod.« Tega ne gre pozabiti – nikjer ni nikoli.
Share this:
About Simon Ličen
Simon Ličen is a researcher, lecturer and author in sport, media and communication.