Poletni feljton 1: Problem korupcije

To je prvi v seriji štirih prispevkov, namenjenih kratkemu pregledu nekaterih značilnosti izbranih družbenih problemov. Prispevki bodo na tej strani objavljeni enkrat tedensko, ob četrtkih. Prvi prispevek analizira problem korupcije.

Marsikdo v Sloveniji reče, da so vsi (politiki, pa tudi gospodarstveniki in javni uslužbenci) korumpirani.

To je seveda pretiravanje. Slovenija se po podatkih mednarodne nevladne organizacije Transparency International resda uvršča na razmeroma nizko 34. mesto (med 180 državami) po zaznavanju korupcije, vendar je jasno, da ne morejo biti vsi korumpirani. Kljub temu pa nas ravno takšna miselnost odveže osebne odgovornosti, saj če so vsi korumpirani, se prepričamo, da sami pač ne moremo nič storiti proti temu.

V Sloveniji je vsaj en, ki ni korumpiran; to sam jaz. Resda ne delam več v slovenskem javnem sektorju – in pravzaprav niti v Sloveniji – pa vendarle.

Če ste podobno pošteni tudi vi, ki to berete, sva že dva. Vidite, saj gre.

Zdaj ko smo ugotovili, da vendarle niso vsi podkupljivi ali podkupovalci, preglejmo nekatere pomembne značilnosti tega fenomena. Borec za človekove pravice in državnik Nelson Mandela je pravil, da je izobrazba najmočnejše orožje za spremembo sveta.

Najprej, korupcija je serijski fenomen. To pomeni, da kdor je podkupljiv (ali podkupovalen), tega ne stori samo enkrat, temveč vsakič, ko pričakuje, da pri tem ne bo ujet. Prvi primer sprejetja ali plačila podkupnine je pravzaprav najtežji, saj gre postopkovni “izlet v neznano” in predvsem v nedovoljeno. Pomislite na žeparje: nihče ne ukrade samo ene denarnice, pač pa je prvo najtežje ukrasti. Prestop iz poštenih med nepoštene je torej izjemno pomemben korak.

Nadalje, korupcija je difuzijska, prodre v sistem in se znotraj njega razprši. To pomeni, da v koruptivnih okoljih so pošteni ljudje sčasoma bodisi izrinjeni bodisi okuženi. V prvem primeru bodo pošteni ljudje, ki si to lahko privoščijo, sami odšli ali pa bodo ustvarjene razmere, da odidejo. V drugem primeru se posamezniki, ki so sicer bili v osnovi pošteni, prilagodijo normam korumpiranega sistema in tudi sami postanejo podkupljivi.

Nazadnje, ceno korupcije plačamo vsi, predvsem pa pošteni. Podkupnino namreč podkupovalec ne plača iz lastnega žepa, temveč strošek vključi v končni znesek projekta. Če staneta gradnja ceste ali nabava medicinske opreme “x” in je potrebno plačati recimo triodstotno podkupnino, bo strošek za končnega plačnika – v primeru javnega sektorja je to davkoplačevalec – 1,03-krat “x.” Podkupnina je torej skriti davek, ki bodisi poviša ceno celotnega projekta bodisi poslabša kakovost izvedbe (končna cena ostane “x” na račun slabše kakovosti nabavljenega materiala ali izvedbe), pogosto pa oboje. Ponudnik, ki si posel prisluži s podkupovanjem, povrhu izgubi interes delati kakovostno, saj ima posel zagotovljen po drugi poti.

(Več o fenomenu korupcije lahko zainteresirani bralci preberejo v knjigi »Il sistema della corruzione« (Sistem korupcije), ki jo je napisal vrhunski italijanski pravnik Piercamillo Davigo. Od tod izhajajo tudi značilnosti korupcije, opisani v prejšnjih odstavkih.)

Kaj lahko sami storimo v boju proti korupciji? Pravzaprav veliko.

Slovenija je zaradi svoje majhnosti lahko dovzetna za podkupovanje (korupcija je difuzijska), obenem pa jo je ravno zaradi te majhnosti razmeroma lahko reformirati.
Najpomembneje, kar lahko storimo na osebnem nivoju, je, da se sami nehamo koruptivno obnašati. Korupcija je (po definiciji slovenske izpostave organizacije Transparency International) »zloraba položaja za pridobitev zasebne koristi.« To, da nam prijatelj sorodnik »nekaj zrihta« – recimo, da nam pomaga do dela ali hitrejše obravnave pri specialistu v bolnišnici – je korupcija. Marsikomu se usluga v teh primerih zdi upravičena, ker gre za nekaj »res pomembnega,« ob tem pa ne pomisli, da poleg našega pogosto »rihta« hitrejšo obravnavo še kakšnih deset drugih sorodnikov, tako da se pred nujnim pacientom naenkrat utegne znajti deset manj nujnih, a bolje povezanih bolnikov.

Takšno ravnanje podaljšuje čakalne vrste ali pa do dela pomaga najbolj povezanim in ne najbolj sposobnim. Ker ga izvajamo mi, se nam sicer ne zdi tako hud – vendar pa tudi takšna ravnanja ohranjajo in utrjujejo klientelistične prakse in mreže. Pred kakšnimi desetimi ali celo več leti sem nekako v prvi polovici januarja – mislim, da je bilo okrog 12. ali 15. v mesecu – odšel na nek pregled k svoji tedanji osebni zdravnici. Ta je ob namiznem umetnem božičnem drevescu odložila najmanj dve steklenici žgane pijače in še precej več bombonjer in zavitkov kave, ki so jih očitno v predhodnih tednih prinesli drugi pacienti. Verjetno so bili ti radodarneži kasneje deležni boljše in/ali hitrejše obravnave, tudi ko sem poskušal k isti zdravnici neuspešno na pregled po (k sreči lažji) prometni nesreči. Tudi to so posledice vsakdanje korupcije; dejstvo, da je zdravnica ta darila brez sramu tudi razstavljala (morda naj bi služili za »seme« oziroma namig drugim bolnikom?), kaže na to, da takšna ravnanja v Sloveniji vsaj pred desetimi leti sploh niso bila razumljena kot problem, temveč kot – norma.

Kar lahko storimo na sistemskem nivoju, pa je, da se udeležujemo volitev – ne samo predsedniških in državnozborskih, pač pa tudi in predvsem lokalnih, kjer se izbirajo župani, občinski svetniki in člani krajevne skupnosti, ki so na pogled »nepomembni,« dejansko pa odločajo o stvareh, ki na nas res vplivajo, kot so ravnatelji šol, direktorji javnih zavodov, spremembe prostorskih načrtov in asfaltiranje pločnikov. Idealni kandidati so žal izjemno redki, zato moramo pač izbrati najboljšega – ali pa včasih (ali celo pogosto) najmanj slabega. Kot dokazano zgoraj, niso vsi korumpirani, zato če hočemo, da se kaj spremeni, glasujmo za tistega ali tisto, ki po našem mnenju ali vedenju to ni. Če pa nas prav noben kandidat ne prepriča, pa oddajmo prazno ali neveljavno glasovnico. S tem izrazim, da me prav nobena kandidatka ali stranka ne prepriča in si želim boljšega izbora.

Jasno je, da je treba začeti preganjati največje podkupovalce: en sam prirejen izid razpisa za gradnjo ceste ali športne dvorane naredi veliko več škode kot deset let darilne kave lokalni zdravnici. Sploh ker ima takšna korupcija daljnosežne posledice: koruptivno dodeljena gradnja, recimo, bo praviloma slabše kakovosti, kar pomeni, da bo potrebovala več vzdrževalnih del, ki so dodatno plačana. Vendar se težko pritožujemo nad sistemsko korupcijo, če se tudi sami tako vedemo.

Državo poleg ozemlja tvorijo prebivalstvo in javne oblasti, ki jih prebivalstvo v demokratičnih republikah izvoli. Država smo torej ljudje in odgovornost ljudi je, da vzpostavijo in ohranjajo skupno etiko in moralo. Ni res, da so vsi podkupljivi ali podkupljeni; na nas je, da se tako ne obnašamo, glasujemo za tiste, ki to niso, in podkupovanje obsodimo, najbolje javno. Če tega ne naredimo, smo soodgovorni za takšno stanje.

Najlažje je reči, da so vsi korumpirani, saj nas to odveže osebne odgovornosti storiti kaj, da se stanje izboljša, popravi. Vendar kot je politični filozof John Stuart Mill opozarjal sredi 19. stoletja, če dobri ljudje ne storijo ničesar, slabi ljudje prevladajo. Za začetek bi morali spremeniti miselnost, po katerem se ne da spremeniti ničesar, in bi vsak moral poskusiti delati čim boljše – in predvsem pošteno. V nasprotnem primeru se vsakič, ko se pritožujemo nad »državo,« v resnici pritožujemo nad seboj.