To je drugi v seriji štirih prispevkov, namenjenih kratkemu pregledu nekaterih značilnosti izbranih družbenih problemov. Prispevki bodo na tej strani objavljeni enkrat tedensko, ob četrtkih. Prvi prispevek je analiziral problem korupcije, tokrat pa pišemo o namenu in problemih, povezanimi z davki.
Leta 2014 mi je Davčna uprava Republike Slovenije povrnila preveč plačano dohodnino za leto 2013 v višini 805,33 evra. Ker pa pri prvem izračunu niso upoštevali, da sem bil davčni rezident Slovenije samo do 5. avgusta 2013 – ko sem se odselil v Združene države Amerike – in ne vseh 12 mesecev, so kasneje obnovili postopek. Ta se je zaključil tako, da sem moral povrniti 690,88 evra prejetega povračila.
Ker je šlo za obnovo že zaključenega postopka, sem bil pred pričetkom povabljen, da se z obnovo strinjam. In sem se, čeprav sem vedel, da bom zaradi obnove moral povrniti vsaj del prejetega povračila.
Davki so mehanizem, ki neznancem omogoča sodelovanje za skupno dobro. So način prerazporeditve dela prihodkov tistih, ki jih imajo (veliko), do tistih, ki jih imajo manj ali sploh nič.
To ne vključuje le socialnih transferjev – npr. nadomestilo za brezposelnost, otroški dodatek, starševski dopust, invalidska pokojnina in subvencija šolske prehrane – ampak tudi storitve, ki jih zagotavlja država; najpogosteje se spomnimo cest, šol in obrambe (do nedavnega tudi bolnišnic in zdravstvenih domov, ki pa hitro prehajajo v koncesijske in torej zasebne dejavnosti).
V Sloveniji so obdavčitve razmeroma visoke. To je značilno za socialne oziroma »velike« (in socialistične) države: v Evropi imata Španija in Švedska nekoliko višjo, Švica pa občutno nižjo obdavčitev kot Slovenija. V zameno za zmerne do visoke davke dobijo prebivalci Slovenije razmeroma veliko storitev, ki so razmeroma kakovostne: poleg prej navedenih socialnih transferjev moramo ugotoviti, da so ceste v primerjavi s številnimi (ne pa vsemi) tujimi državami še vedno razmeroma dobre, čiste, varne in dobro označene, šolstvo pa še vedno razmeroma kakovostno in brezplačno vse do podiplomskega študija.
Natančneje: obdavčitve so razmeroma visoke za tiste, ki davke sploh plačujejo.
In še: obdavčitve so razmeroma visoke, ker davkov številni ne plačujejo.
Davkov ne plačujejo – ali pa vsaj ne v tolikšni meri, kot zakonodaja to predvideva – mnogi podjetniki, ki imajo večino svojega imetja »napisanega na firmo« in prijavljajo minimalne osebne prihodke.
Davkov ne plačujejo tudi samostojni podjetniki, ki delajo na črno in nam ob zamenjavi bojlerja, popravilu avtomobila ali lakiranju parketa ne izstavijo računa (pogosto tudi zato, ker jih kar sami vprašamo, če »se da brez«).
Ker pa država za svoje delovanje, gradnjo in vzdrževanje cest, plačevanje učiteljev in gasilcev, izplačevanje sredstev za brezposelne, otroke, upokojence in invalide pač potrebuje denar, ki ne raste na drevesih, marveč se ga redistribuira skozi davke, država pobere tisto, kar lahko. Posledično je v Sloveniji visoka stopnja davka na dodano vrednost. Ta nesorazmerno prizadene tiste z nizkimi prihodki, ki se mu ne morejo izogniti, plačajo pa ga običajno ob čisto vsakem nakupu. Manj pa prizadene premožnejše, ki vsaj del svojega bogastva včasih skrijejo in pogosto celo investirajo v nove vire osebnih prihodkov.
Podjetniki in ostali, ki se izogibajo plačilu davkov, torej niso frajerji, pač pa ljudje, ki za skupno dobro ne prispevajo toliko, kolikor bi lahko. Premožni, ki izkoriščajo najvišjo subvencijo za vrtec, ker je njihovo celotno imetje formalno v lasti njihovega podjetja, sami pa formalno prejemajo minimalno plačo, jemljejo mnogim, ki svojih otrok morda sploh nimajo, pa kljub temu plačujejo davke, iz katerih se tisti vrtec subvencionira.
Solidarnost je ena od vrednot, v katere verjamem, in mi ni težko plačevati davkov, če bo ta denar koristil vsem, predvsem pa tistim, ki ga imajo manj. Vesel sem, da je šlo 690,88 evrov poračunanega povračila iz dohodnine leta 2013 za nakup šolske klopi, plačo gasilca ali porodniški dopust, da je lahko neka mama v Sloveniji ostala eno leto doma s svojim otrokom, tako kot je lahko z menoj ostala moja, medtem ko so matere v ZDA po zakonu upravičene zgolj do 12 tednov neplačanega dopusta. Moti pa me, če je ta denar šel za obnovo ceste, po kateri se vozi podjetnik, ki ne izdaja računov za opravljene storitve. Kdor plačuje davke, jih torej plačuje tudi za tiste, ki tega ne počnejo.
Jasno je, da številni podjetniki ustvarjajo bogastvo, delovna mesta in nenazadnje davčne prihodke, ki vzdržujejo javni sektor. Vendar pa tega ne počnejo zaradi altruizma – zaradi dobrega srca – pač pa zato, ker se jim to splača in ker s tem sami postanejo premožnejši ali celo bogati. Privoščimo jim, vendar se ob tem tudi zavedajmo, da uporabljajo tudi javno infrastrukturo, vplivajo na okolje in praviloma izkoriščajo izobrazbo, ki so jo pridobili brezplačno.
Po drugi strani se davkom ne morejo izogniti javni uslužbenci, ki jim davke seveda odteguje delodajalec. Med javne uslužbence ne sodijo samo občinski delavci, ki jih številni doživljajo zgolj kot neprijazne birokrate, ampak tudi učitelji, policisti, gasilci, nekateri zdravstveni delavci, delavci v javnih zavodih (vključno z vodovodnimi in komunalnimi delavci) in številni drugi, ki s svojim delom po definiciji uresničujejo javni interes. Številni med njimi delajo veliko in dobro, obenem pa se ne morejo izogniti plačilu (visokih) davkov, pač pa jih plačujejo tudi za vse tiste, ki se jim izognejo.
Pred nekaj tedni sem se zapletel v klepet s starejšim gospodom iz Dalmacije – čez palec bi mu pripisal kakšno leto čez 60 – ki je pripomnil, kako je »Split v Jugoslaviji dobil ceste, šole in klinični center, od osamosvojitve do danes pa samo (športno dvorano) Spaladium.« Izjava je nekoliko pretirana, ni pa neumestna, predvsem pa podobno velja tudi za nekatera mesta in kraje v Sloveniji, v katerih so se večinoma pojavile nove dvorane, nakupovalna središča in krožišča, bolj malo pa resnično pomembne in vplivne infrastrukture.
Številni, vključno z menoj, se davkom pogosto izogibajo(-mo) nevede. Sam sem v času srednje šole »posojal« svojo napotnico za dijaško delo tedanjemu (že redno zaposlenemu) prijatelju, ki se je tako izogibal sklepanju občutno višje obdavčene podjemne pogodbe. Kasneje sem v času študija »oddajal« svoje študentske bone drugemu, ravno tako že zaposlenemu prijatelju. (Ker po duši nisem kapitalist, sem bone odstopal po nabavni vrednosti, brez zaslužka.) Še kasneje se mi je zdelo pravzaprav smiselno, da se nekateri prihodki izplačujejo preko potnih nalogov za fantomske službene poti namesto preko pogodb ali nadur oziroma delovne nadobremenitve.
Nihče mi namreč ni nikoli razložil, čemu se plačujejo davki, njihovega izogibanja (posojanja napotnic, izplačevanja preko potnih nalogov) pa so me naučile avtoritete. Sam sem namen davkov in delovanje javnega sektorja bolje razumel šele ob spremljanju tujih medijev in intelektualcev – značilnosti »majhne države« pa izkusil v Združenih državah Amerike, kjer so javne storitve veliko bolj skromne. Iskanje najcenejše, ne pa nujno etične poti za prejetje prihodka je namreč folklorni fenomen, ki je v Sloveniji značilen celo za nekatere pomembne javne uslužbence in vrhunsko izobražene strokovnjake in raziskovalce. To kljub temu ni prav, Slovenci pa si daljnosežnih posledic občutnega zmanjšanja javnega sektorja ne predstavljajo.
Doslej morda niste vedeli, da je izogibanje davkom narobe, posledice takšnega ravnanja slabe in koga s takšnim ravnanjem pravzaprav oškodujemo.
Zdaj veste.
Poletni feljton 2: Problem davkov
To je drugi v seriji štirih prispevkov, namenjenih kratkemu pregledu nekaterih značilnosti izbranih družbenih problemov. Prispevki bodo na tej strani objavljeni enkrat tedensko, ob četrtkih. Prvi prispevek je analiziral problem korupcije, tokrat pa pišemo o namenu in problemih, povezanimi z davki.
Leta 2014 mi je Davčna uprava Republike Slovenije povrnila preveč plačano dohodnino za leto 2013 v višini 805,33 evra. Ker pa pri prvem izračunu niso upoštevali, da sem bil davčni rezident Slovenije samo do 5. avgusta 2013 – ko sem se odselil v Združene države Amerike – in ne vseh 12 mesecev, so kasneje obnovili postopek. Ta se je zaključil tako, da sem moral povrniti 690,88 evra prejetega povračila.
Ker je šlo za obnovo že zaključenega postopka, sem bil pred pričetkom povabljen, da se z obnovo strinjam. In sem se, čeprav sem vedel, da bom zaradi obnove moral povrniti vsaj del prejetega povračila.
Davki so mehanizem, ki neznancem omogoča sodelovanje za skupno dobro. So način prerazporeditve dela prihodkov tistih, ki jih imajo (veliko), do tistih, ki jih imajo manj ali sploh nič.
To ne vključuje le socialnih transferjev – npr. nadomestilo za brezposelnost, otroški dodatek, starševski dopust, invalidska pokojnina in subvencija šolske prehrane – ampak tudi storitve, ki jih zagotavlja država; najpogosteje se spomnimo cest, šol in obrambe (do nedavnega tudi bolnišnic in zdravstvenih domov, ki pa hitro prehajajo v koncesijske in torej zasebne dejavnosti).
V Sloveniji so obdavčitve razmeroma visoke. To je značilno za socialne oziroma »velike« (in socialistične) države: v Evropi imata Španija in Švedska nekoliko višjo, Švica pa občutno nižjo obdavčitev kot Slovenija. V zameno za zmerne do visoke davke dobijo prebivalci Slovenije razmeroma veliko storitev, ki so razmeroma kakovostne: poleg prej navedenih socialnih transferjev moramo ugotoviti, da so ceste v primerjavi s številnimi (ne pa vsemi) tujimi državami še vedno razmeroma dobre, čiste, varne in dobro označene, šolstvo pa še vedno razmeroma kakovostno in brezplačno vse do podiplomskega študija.
Natančneje: obdavčitve so razmeroma visoke za tiste, ki davke sploh plačujejo.
In še: obdavčitve so razmeroma visoke, ker davkov številni ne plačujejo.
Davkov ne plačujejo – ali pa vsaj ne v tolikšni meri, kot zakonodaja to predvideva – mnogi podjetniki, ki imajo večino svojega imetja »napisanega na firmo« in prijavljajo minimalne osebne prihodke.
Davkov ne plačujejo tudi samostojni podjetniki, ki delajo na črno in nam ob zamenjavi bojlerja, popravilu avtomobila ali lakiranju parketa ne izstavijo računa (pogosto tudi zato, ker jih kar sami vprašamo, če »se da brez«).
Ker pa država za svoje delovanje, gradnjo in vzdrževanje cest, plačevanje učiteljev in gasilcev, izplačevanje sredstev za brezposelne, otroke, upokojence in invalide pač potrebuje denar, ki ne raste na drevesih, marveč se ga redistribuira skozi davke, država pobere tisto, kar lahko. Posledično je v Sloveniji visoka stopnja davka na dodano vrednost. Ta nesorazmerno prizadene tiste z nizkimi prihodki, ki se mu ne morejo izogniti, plačajo pa ga običajno ob čisto vsakem nakupu. Manj pa prizadene premožnejše, ki vsaj del svojega bogastva včasih skrijejo in pogosto celo investirajo v nove vire osebnih prihodkov.
Podjetniki in ostali, ki se izogibajo plačilu davkov, torej niso frajerji, pač pa ljudje, ki za skupno dobro ne prispevajo toliko, kolikor bi lahko. Premožni, ki izkoriščajo najvišjo subvencijo za vrtec, ker je njihovo celotno imetje formalno v lasti njihovega podjetja, sami pa formalno prejemajo minimalno plačo, jemljejo mnogim, ki svojih otrok morda sploh nimajo, pa kljub temu plačujejo davke, iz katerih se tisti vrtec subvencionira.
Solidarnost je ena od vrednot, v katere verjamem, in mi ni težko plačevati davkov, če bo ta denar koristil vsem, predvsem pa tistim, ki ga imajo manj. Vesel sem, da je šlo 690,88 evrov poračunanega povračila iz dohodnine leta 2013 za nakup šolske klopi, plačo gasilca ali porodniški dopust, da je lahko neka mama v Sloveniji ostala eno leto doma s svojim otrokom, tako kot je lahko z menoj ostala moja, medtem ko so matere v ZDA po zakonu upravičene zgolj do 12 tednov neplačanega dopusta. Moti pa me, če je ta denar šel za obnovo ceste, po kateri se vozi podjetnik, ki ne izdaja računov za opravljene storitve. Kdor plačuje davke, jih torej plačuje tudi za tiste, ki tega ne počnejo.
Jasno je, da številni podjetniki ustvarjajo bogastvo, delovna mesta in nenazadnje davčne prihodke, ki vzdržujejo javni sektor. Vendar pa tega ne počnejo zaradi altruizma – zaradi dobrega srca – pač pa zato, ker se jim to splača in ker s tem sami postanejo premožnejši ali celo bogati. Privoščimo jim, vendar se ob tem tudi zavedajmo, da uporabljajo tudi javno infrastrukturo, vplivajo na okolje in praviloma izkoriščajo izobrazbo, ki so jo pridobili brezplačno.
Po drugi strani se davkom ne morejo izogniti javni uslužbenci, ki jim davke seveda odteguje delodajalec. Med javne uslužbence ne sodijo samo občinski delavci, ki jih številni doživljajo zgolj kot neprijazne birokrate, ampak tudi učitelji, policisti, gasilci, nekateri zdravstveni delavci, delavci v javnih zavodih (vključno z vodovodnimi in komunalnimi delavci) in številni drugi, ki s svojim delom po definiciji uresničujejo javni interes. Številni med njimi delajo veliko in dobro, obenem pa se ne morejo izogniti plačilu (visokih) davkov, pač pa jih plačujejo tudi za vse tiste, ki se jim izognejo.
Pred nekaj tedni sem se zapletel v klepet s starejšim gospodom iz Dalmacije – čez palec bi mu pripisal kakšno leto čez 60 – ki je pripomnil, kako je »Split v Jugoslaviji dobil ceste, šole in klinični center, od osamosvojitve do danes pa samo (športno dvorano) Spaladium.« Izjava je nekoliko pretirana, ni pa neumestna, predvsem pa podobno velja tudi za nekatera mesta in kraje v Sloveniji, v katerih so se večinoma pojavile nove dvorane, nakupovalna središča in krožišča, bolj malo pa resnično pomembne in vplivne infrastrukture.
Številni, vključno z menoj, se davkom pogosto izogibajo(-mo) nevede. Sam sem v času srednje šole »posojal« svojo napotnico za dijaško delo tedanjemu (že redno zaposlenemu) prijatelju, ki se je tako izogibal sklepanju občutno višje obdavčene podjemne pogodbe. Kasneje sem v času študija »oddajal« svoje študentske bone drugemu, ravno tako že zaposlenemu prijatelju. (Ker po duši nisem kapitalist, sem bone odstopal po nabavni vrednosti, brez zaslužka.) Še kasneje se mi je zdelo pravzaprav smiselno, da se nekateri prihodki izplačujejo preko potnih nalogov za fantomske službene poti namesto preko pogodb ali nadur oziroma delovne nadobremenitve.
Nihče mi namreč ni nikoli razložil, čemu se plačujejo davki, njihovega izogibanja (posojanja napotnic, izplačevanja preko potnih nalogov) pa so me naučile avtoritete. Sam sem namen davkov in delovanje javnega sektorja bolje razumel šele ob spremljanju tujih medijev in intelektualcev – značilnosti »majhne države« pa izkusil v Združenih državah Amerike, kjer so javne storitve veliko bolj skromne. Iskanje najcenejše, ne pa nujno etične poti za prejetje prihodka je namreč folklorni fenomen, ki je v Sloveniji značilen celo za nekatere pomembne javne uslužbence in vrhunsko izobražene strokovnjake in raziskovalce. To kljub temu ni prav, Slovenci pa si daljnosežnih posledic občutnega zmanjšanja javnega sektorja ne predstavljajo.
Doslej morda niste vedeli, da je izogibanje davkom narobe, posledice takšnega ravnanja slabe in koga s takšnim ravnanjem pravzaprav oškodujemo.
Zdaj veste.
Share this:
About Simon Ličen
Simon Ličen is a researcher, lecturer and author in sport, media and communication.