To je tretji v seriji štirih prispevkov, namenjenih kratkemu pregledu nekaterih značilnosti izbranih družbenih problemov. Prispevki bodo na tej strani objavljeni enkrat tedensko, ob četrtkih. Prvi prispevek je analiziral problem korupcije, drugi problem davkov, tokrat pa pišemo o izbranih problemih v športu.
Šport se pogosto omenja kot »poseben« segment družbe – ker spodbuja socializacijo, privzgaja pomembne vrednote, uči sprejemanja zmag in porazov, menda celo spodbuja domoljubje oziroma nacionalno identiteto – ob tem pa se pozablja, da iste funkcije pravzaprav izpolnjujejo tudi področja, kot so kultura, mladinske organizacije (npr. taborništvo), nenazadnje šola.
Do sem, nič presenetljivega; skoraj vsi radi smatramo svoje področje delovanja za »nekaj posebnega.« Zaskrbljujoče pa je, da se v imenu te posebnosti spregledajo – namenoma ali pa tudi nenamerno, iz neznanja, ker je naše področje pač »posebno« in mislimo, da se od drugih ne moremo nič naučiti – nekatera vedenja, ki so odklonska, družbeno škodljiva.
Poskusimo povezati nekatere teme, omenjene v prvem in drugem poletnem feljtonu, s športom. Začnimo z davki.
Po podatkih Zavoda za šport RS Planica, ki deluje pod okriljem Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, so športne organizacije v Sloveniji leta 2016 prejele približno 90 milijonov evrov javnih sredstev. To je sicer manj od dobrih 140 milijonov evrov, ki so si jih razdelile leta 2013 (razlika v veliki meri izhaja iz javnega sofinanciranja izvedbe evropskega prvenstva v košarki in investicij v infrastrukturo ob tej priložnosti), kljub temu pa je še vedno nemajhna vsota. Sredstva sicer izhajajo iz lokalnih skupnosti oziroma občin (teh je občutno največ), državnih virov (vključno z redistribucijo koncesijskih dajatev od iger na srečo, ki ga izvaja Fundacija za financiranje športnih organizacij) in evropskih sredstev (mimogrede, Slovenija je na letni ravni še vedno neto prejemnica evropskih sredstev).
Športne organizacije – društva, zveze, prireditelji, celo profesionalni klubi – so torej pogosti prejemniki javnih sredstev, plačevanju davkov pa se sami nato velikokrat izogibajo. Pogosti so primeri, ko so trenerji ali napol profesionalni igralci plačani preko izplačila fiktivnih potnih stroškov (ti so do določene mere neobdavčeni) za namišljene službene poti.
Drugod so trenerji plačani iz vadnin, ki jih vadeči ali njihovi starši plačajo brez ustreznega potrdila ali računa. Spomnim se primera, ko so starši otrok neke mladinske ekipe nakazovali mesečne vadnine kar na transakcijski račun trenerja; ta je ob tem zadovoljno razlagal, kako imenitna je njegova domislica, da staršem in klubu prihrani strošek obdavčitve.
Ponekod se posebej ustvarjalni načini izigravanja finančne zakonodaje izvajajo v povezavi s številom gledalcev na športnih prireditvah. Statistiki, sodniki, delegati in celo novinarji to številko pogosto napihnejo – menda zato, da bi se lepše slišalo oziroma bralo. Vendar s tem ponudijo prireditelju možnost prevarati sponzorje, ki se za vrednost pogodbe dogovorijo ob predpostavki navedenega uradnega (a v resnici pretiranega) števila gledalcev. Mnogim se to ne zdi nič hudega, saj gre za denar zasebnikov; ker pa (tudi v športu) denar ne raste na drevesih, se končni strošek prevali na potrošnika. Proizvajalec športne opreme Nike recimo nameni sponzorstvom približno tretjino vseh svojih prihodkov (ne dobička); strošek teh pogodb seveda prevali na kupca, kar je eden od razlogov, zakaj so njihovi izdelki tako dragi.
Pretiravanje s številom gledalcev omogoča večjim prirediteljem tudi pranje denarja: če si tekmo uradno ogleda recimo 1000 ljudi, dejansko pa samo 500, lahko klub (ali pa kateri od njegovih predstavnikov ali sponzorjev) »proda« 500 namišljenih vstopnic, ki na videz pojasnijo izvor sumljivo pridobljenega premoženja.
Po drugi strani je vstopnina na športne prireditve pogosto tudi neobdavčen prihodek, saj nekateri prireditelji ob nakupu vstopnice ne izdajo računa. Sama vstopnica bi morala navesti višino in stopnjo davka na dodano vrednost – ta pa bi moral seveda tudi biti odveden. Če ni, lahko zbrana vstopnina služi kot neuradni »črni fond,« iz katerega se lahko plačujejo ljudje ali storitve.
Te storitve so lahko zakonite ali nezakonite. Primer nezakonitih storitev je podkupovanje (o korupciji smo pisali pred dvema tednoma) oziroma natančneje prirejanje športnih izidov, o čemer smo na tej strani pisali že pred šestimi leti. V nasprotju s prepričanjem številnih športnih navdušencev pa podkupljeni prevaranti pogosto niso sodniki, pač pa športniki sami.
Kot je na primeru svetovnega nogometa razložil akademik in raziskovalni novinar Declan Hill, so najbolj podkupljivi slabo in neredno plačani poklicni športniki proti koncu svoje kariere, ki nastopajo v podpovprečnih klubih. Športni izidi se namreč običajno prirejajo za potrebe športnih stav. Zmaga zadnjeuvrščene ekipe proti prvouvrščeni sicer na stavnicah prinese največji zaslužek (zaradi najvišje kvote na zmago), a je običajno zelo sumljiva. Poleg tega si igralci prvouvrščenih ekip (npr. Maribor in Olimpija v nogometu) praviloma želijo zmage, da si zagotovijo naslov prvaka ali se celo uvrstijo v evropska tekmovanja, zato so težko podkupljivi.
Po drugi strani so igralci v zadnjeuvrščenih ekipah običajno slabše plačani, sploh proti koncu sezone, ko začne denar sponzorjev usihati. Športniki – sploh pa njihove družine – morajo tedaj še vedno jesti, podkupovalci pa so (za razliko od številnih športnih funkcionarjev) zanesljivi in se dogovorov držijo; če obljubijo plačilo v zameno za poraz, ga tudi izvedejo. Ob koncu sezone je tudi veliko tekem, ki so s tekmovalnega vidika nevplivna: ekipa je bodisi že izpadla v nižjo ligo bodisi si je zagotovila obstanek oz. nima več možnosti uvrstitve v evropska tekmovanja. En poraz več se v takšnih razmerah ne zdi problematičen, predvsem pa ni sumljiv: kdo pa se spomni, kdo je bil pred petimi leti sedmi in kdo osmi v državnem prvenstvu. Kvota na pričakovani poraz slabše ekipe je sicer nižja, vendar če stavničar z gotovostjo ve, da se bo določen izid zgodil (ker ga je predhodno kupil), lahko stavi večje vsote. Posebej dovzetni za podkupnine so starejši igralci, ki se bližajo koncu kariere in vedo, da jih Real Madrid ne bo več poklical (za razliko od mladih, ki so običajno ambicioznejši), izobrazbe ali življenjskega načrta, kaj početi po koncu kariere, pa nimajo, zato so veseli dodatnega prihodka.
Akterji podkupljenih športnih tekem torej najpogosteje niso sodniki, kot morda mislijo številni navijači, pač pa športniki sami, predvsem neredno plačani veterani, tudi v Sloveniji. Včasih se pa vendarle zgodi, da celo medijski delavci v Sloveniji izvejo za primer, ko naj bi sodnik potvoril izid srečanja. Novinar (pes čuvaj poštenosti) v elektronskem mediju bi to moral raziskati in, če se obtožbe izkažejo za resnične, o tem posneti prispevek ali oddajo, ne pa – napisati bloga.
Lokalne skupnosti plačajo največji delež javnih sredstev športnim organizacijam, zato bi morale biti na te nepravilnosti najbolj občutljive, saj so relativno najbolj oškodovane. Pa niso – športni klubi so pogosto pomemben vir glasov na lokalnih volitvah – ali pa so jim ta pravila celo odveč. Kako sicer pojasniti, da je Združenje občin Slovenije za svojega predstavnika v Svetu Fundacije za financiranje športnih organizacij imenovala Dejana Zavca – tistega nekdanjega vrhunskega boksarja, ki se je leta 2016 znašel v novinarski raziskavi Panama Papers, ker je prodal samemu sebi (na otoku Angvila, ki je znana davčna oaza) nepremičnino na Ptuju, preden je likvidiral podjetje Boksing.
Davčne in finančne nepravilnosti, goljufanje in prirejanje izidov ter druge oblike odklonskosti se pojavljajo povsod, tudi v športu in tudi v Sloveniji. Delo športnih delavcev, še bolj pa novinarjev, javnih funkcionarjev in politikov bi moralo biti, da kršitve odkrijejo ter preganjajo oziroma o njih poročajo. Argument, da je šport »nekaj posebnega« (in zato zanj obstajajo druga pravila), je napačen in nekoristen.
Ne nasedajte floskulam, kot so to, da je »šport del slovenskega DNK,« ker če pomislite, je ta fraza preprosto nesmiselna. Šport je družbena institucija, medtem ko DNK shranjuje biološke informacije. Predvsem pa ni šport nič več ali manj zapisan v slovenski DNK, kot je zapisan v avstrijskega, avstralskega, ameriškega, argentinskega ali angolskega. Takšne izjave se sicer lepo slišijo, v resnici pa so – neresnične. Vendar zavajajoče.
Poletni feljton 3: Odklonskost v športu
To je tretji v seriji štirih prispevkov, namenjenih kratkemu pregledu nekaterih značilnosti izbranih družbenih problemov. Prispevki bodo na tej strani objavljeni enkrat tedensko, ob četrtkih. Prvi prispevek je analiziral problem korupcije, drugi problem davkov, tokrat pa pišemo o izbranih problemih v športu.
Šport se pogosto omenja kot »poseben« segment družbe – ker spodbuja socializacijo, privzgaja pomembne vrednote, uči sprejemanja zmag in porazov, menda celo spodbuja domoljubje oziroma nacionalno identiteto – ob tem pa se pozablja, da iste funkcije pravzaprav izpolnjujejo tudi področja, kot so kultura, mladinske organizacije (npr. taborništvo), nenazadnje šola.
Do sem, nič presenetljivega; skoraj vsi radi smatramo svoje področje delovanja za »nekaj posebnega.« Zaskrbljujoče pa je, da se v imenu te posebnosti spregledajo – namenoma ali pa tudi nenamerno, iz neznanja, ker je naše področje pač »posebno« in mislimo, da se od drugih ne moremo nič naučiti – nekatera vedenja, ki so odklonska, družbeno škodljiva.
Poskusimo povezati nekatere teme, omenjene v prvem in drugem poletnem feljtonu, s športom. Začnimo z davki.
Po podatkih Zavoda za šport RS Planica, ki deluje pod okriljem Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, so športne organizacije v Sloveniji leta 2016 prejele približno 90 milijonov evrov javnih sredstev. To je sicer manj od dobrih 140 milijonov evrov, ki so si jih razdelile leta 2013 (razlika v veliki meri izhaja iz javnega sofinanciranja izvedbe evropskega prvenstva v košarki in investicij v infrastrukturo ob tej priložnosti), kljub temu pa je še vedno nemajhna vsota. Sredstva sicer izhajajo iz lokalnih skupnosti oziroma občin (teh je občutno največ), državnih virov (vključno z redistribucijo koncesijskih dajatev od iger na srečo, ki ga izvaja Fundacija za financiranje športnih organizacij) in evropskih sredstev (mimogrede, Slovenija je na letni ravni še vedno neto prejemnica evropskih sredstev).
Športne organizacije – društva, zveze, prireditelji, celo profesionalni klubi – so torej pogosti prejemniki javnih sredstev, plačevanju davkov pa se sami nato velikokrat izogibajo. Pogosti so primeri, ko so trenerji ali napol profesionalni igralci plačani preko izplačila fiktivnih potnih stroškov (ti so do določene mere neobdavčeni) za namišljene službene poti.
Drugod so trenerji plačani iz vadnin, ki jih vadeči ali njihovi starši plačajo brez ustreznega potrdila ali računa. Spomnim se primera, ko so starši otrok neke mladinske ekipe nakazovali mesečne vadnine kar na transakcijski račun trenerja; ta je ob tem zadovoljno razlagal, kako imenitna je njegova domislica, da staršem in klubu prihrani strošek obdavčitve.
Ponekod se posebej ustvarjalni načini izigravanja finančne zakonodaje izvajajo v povezavi s številom gledalcev na športnih prireditvah. Statistiki, sodniki, delegati in celo novinarji to številko pogosto napihnejo – menda zato, da bi se lepše slišalo oziroma bralo. Vendar s tem ponudijo prireditelju možnost prevarati sponzorje, ki se za vrednost pogodbe dogovorijo ob predpostavki navedenega uradnega (a v resnici pretiranega) števila gledalcev. Mnogim se to ne zdi nič hudega, saj gre za denar zasebnikov; ker pa (tudi v športu) denar ne raste na drevesih, se končni strošek prevali na potrošnika. Proizvajalec športne opreme Nike recimo nameni sponzorstvom približno tretjino vseh svojih prihodkov (ne dobička); strošek teh pogodb seveda prevali na kupca, kar je eden od razlogov, zakaj so njihovi izdelki tako dragi.
Pretiravanje s številom gledalcev omogoča večjim prirediteljem tudi pranje denarja: če si tekmo uradno ogleda recimo 1000 ljudi, dejansko pa samo 500, lahko klub (ali pa kateri od njegovih predstavnikov ali sponzorjev) »proda« 500 namišljenih vstopnic, ki na videz pojasnijo izvor sumljivo pridobljenega premoženja.
Po drugi strani je vstopnina na športne prireditve pogosto tudi neobdavčen prihodek, saj nekateri prireditelji ob nakupu vstopnice ne izdajo računa. Sama vstopnica bi morala navesti višino in stopnjo davka na dodano vrednost – ta pa bi moral seveda tudi biti odveden. Če ni, lahko zbrana vstopnina služi kot neuradni »črni fond,« iz katerega se lahko plačujejo ljudje ali storitve.
Te storitve so lahko zakonite ali nezakonite. Primer nezakonitih storitev je podkupovanje (o korupciji smo pisali pred dvema tednoma) oziroma natančneje prirejanje športnih izidov, o čemer smo na tej strani pisali že pred šestimi leti. V nasprotju s prepričanjem številnih športnih navdušencev pa podkupljeni prevaranti pogosto niso sodniki, pač pa športniki sami.
Kot je na primeru svetovnega nogometa razložil akademik in raziskovalni novinar Declan Hill, so najbolj podkupljivi slabo in neredno plačani poklicni športniki proti koncu svoje kariere, ki nastopajo v podpovprečnih klubih. Športni izidi se namreč običajno prirejajo za potrebe športnih stav. Zmaga zadnjeuvrščene ekipe proti prvouvrščeni sicer na stavnicah prinese največji zaslužek (zaradi najvišje kvote na zmago), a je običajno zelo sumljiva. Poleg tega si igralci prvouvrščenih ekip (npr. Maribor in Olimpija v nogometu) praviloma želijo zmage, da si zagotovijo naslov prvaka ali se celo uvrstijo v evropska tekmovanja, zato so težko podkupljivi.
Po drugi strani so igralci v zadnjeuvrščenih ekipah običajno slabše plačani, sploh proti koncu sezone, ko začne denar sponzorjev usihati. Športniki – sploh pa njihove družine – morajo tedaj še vedno jesti, podkupovalci pa so (za razliko od številnih športnih funkcionarjev) zanesljivi in se dogovorov držijo; če obljubijo plačilo v zameno za poraz, ga tudi izvedejo. Ob koncu sezone je tudi veliko tekem, ki so s tekmovalnega vidika nevplivna: ekipa je bodisi že izpadla v nižjo ligo bodisi si je zagotovila obstanek oz. nima več možnosti uvrstitve v evropska tekmovanja. En poraz več se v takšnih razmerah ne zdi problematičen, predvsem pa ni sumljiv: kdo pa se spomni, kdo je bil pred petimi leti sedmi in kdo osmi v državnem prvenstvu. Kvota na pričakovani poraz slabše ekipe je sicer nižja, vendar če stavničar z gotovostjo ve, da se bo določen izid zgodil (ker ga je predhodno kupil), lahko stavi večje vsote. Posebej dovzetni za podkupnine so starejši igralci, ki se bližajo koncu kariere in vedo, da jih Real Madrid ne bo več poklical (za razliko od mladih, ki so običajno ambicioznejši), izobrazbe ali življenjskega načrta, kaj početi po koncu kariere, pa nimajo, zato so veseli dodatnega prihodka.
Akterji podkupljenih športnih tekem torej najpogosteje niso sodniki, kot morda mislijo številni navijači, pač pa športniki sami, predvsem neredno plačani veterani, tudi v Sloveniji. Včasih se pa vendarle zgodi, da celo medijski delavci v Sloveniji izvejo za primer, ko naj bi sodnik potvoril izid srečanja. Novinar (pes čuvaj poštenosti) v elektronskem mediju bi to moral raziskati in, če se obtožbe izkažejo za resnične, o tem posneti prispevek ali oddajo, ne pa – napisati bloga.
Lokalne skupnosti plačajo največji delež javnih sredstev športnim organizacijam, zato bi morale biti na te nepravilnosti najbolj občutljive, saj so relativno najbolj oškodovane. Pa niso – športni klubi so pogosto pomemben vir glasov na lokalnih volitvah – ali pa so jim ta pravila celo odveč. Kako sicer pojasniti, da je Združenje občin Slovenije za svojega predstavnika v Svetu Fundacije za financiranje športnih organizacij imenovala Dejana Zavca – tistega nekdanjega vrhunskega boksarja, ki se je leta 2016 znašel v novinarski raziskavi Panama Papers, ker je prodal samemu sebi (na otoku Angvila, ki je znana davčna oaza) nepremičnino na Ptuju, preden je likvidiral podjetje Boksing.
Davčne in finančne nepravilnosti, goljufanje in prirejanje izidov ter druge oblike odklonskosti se pojavljajo povsod, tudi v športu in tudi v Sloveniji. Delo športnih delavcev, še bolj pa novinarjev, javnih funkcionarjev in politikov bi moralo biti, da kršitve odkrijejo ter preganjajo oziroma o njih poročajo. Argument, da je šport »nekaj posebnega« (in zato zanj obstajajo druga pravila), je napačen in nekoristen.
Ne nasedajte floskulam, kot so to, da je »šport del slovenskega DNK,« ker če pomislite, je ta fraza preprosto nesmiselna. Šport je družbena institucija, medtem ko DNK shranjuje biološke informacije. Predvsem pa ni šport nič več ali manj zapisan v slovenski DNK, kot je zapisan v avstrijskega, avstralskega, ameriškega, argentinskega ali angolskega. Takšne izjave se sicer lepo slišijo, v resnici pa so – neresnične. Vendar zavajajoče.
Share this:
About Simon Ličen
Simon Ličen is a researcher, lecturer and author in sport, media and communication.