Poletni feljton 4: Podnebne spremembe

To je zadnji v seriji štirih poletnih prispevkov, namenjenih kratkemu pregledu nekaterih značilnosti izbranih družbenih problemov. Prvi prispevek je analiziral problem korupcije, drugi problem davkov, tretji pa izbrane probleme v športu. Zadnji del je namenjen podnebnim spremembam.

Sodelovanje pri organizaciji teniškega turnirja Banka Koper Slovenia Open med letoma 2005 in 2010 me je med ostalim spodbudilo k opazovanju cikličnosti vremena.

Prva tri leta je bil turnir, ki se je igral na zunanjih igriščih, na sporedu sredi septembra. Temperaturno je bil prvi konec tedna tekmovanja – ko se v okviru kvalifikacij odigra največ srečanj – običajno še vroč, »poletni,« nato pa sta nekako v začetku naslednjega tedna dež ali naliv občutno shladila ozračje tudi, ko je nato spet posijalo sonce: v Portorož je prišla jesen. To opažanje se je potrdilo v naslednjih letih, ko sem ugotavljal, da jesen na Obali nastopi nekako tri tedne za Ljubljano.

Vremenska fronta, ki je v Portorož leta 2007 pripeljala jesen, je bila v drugih delih Slovenije veliko močnejša; to je bilo leto katastrofalnih poplav v Železnikih (tukaj in tukaj najdemo nekaj posnetkov).

Razmišljanje o cikličnosti temperaturnih nihanj (kar samo po sebi ni nič novega ali presenetljivega; odkril sem letne čase) sem nato razširil na vremenske ujme, ko sem ugotovil, da so poleg »jeseni sredi septembra v Portorožu« postale pravzaprav stalnica tudi takšne ali drugačne vremenske katastrofe oziroma naravne nesreče, vključno z žledom na Notranjskem leta 2014, ujmo leta 2017 in praktično vsakoletne suše ali poplave ponekod po Sloveniji.

Naravne nesreče in t.im. »ekstremno vreme« so torej tudi v Sloveniji postale novo normalno stanje. Sicer ne vedno v isti regiji, a pogosto z uničujočimi posledicami.

Velika večina znanstvenikov, ki proučujejo podnebne spremembe, se strinja, da so te posledica segrevanja ozračja, ki izhaja iz človekove dejavnosti. Ozračje se je namreč začelo nesorazmerno segrevati po industrijski revoluciji v 18. stoletju.

Nekatere posledice segrevanja ozračja so topljenje ledenikov ter ledu na obeh zemeljskih polih, spremembe v vzorcih padavin, višanje gladine morij, razširitev puščavskih območij, vročinski vali, suše, poplave, uničujoči gozdni požari. Posledice teh pojavov so izumiranje nekaterih živalskih vrst, otežen dostop do vode in posledično kmetovanja oziroma pridelave hrane.

Slovenski prispevek k podnebnim spremembam je seveda razmeroma skromen, čeprav smo pred nekaj tedni ugotovili, da Slovenci nadpovprečno obremenjujejo Zemljo in tako prispevajo k t.im. ekološkemu dolgu. Kljub razmeroma majhnemu prispevku pa (tudi) Slovenija in Slovenci občutijo posledice te dejavnosti. Planet je en sam.

Zato sem pred nekaj leti začel razmišljati in predlagati, da naj Slovenija namesto organizacije t.im. vrhunskih srečanj med svetovnimi voditelji raje prevzame vodilno vlogo pri organizaciji vrhunskih srečanj (političnih konferenc, znanstvenih kongresov, seminarjev) na temo podnebnih sprememb.

Podnebne spremembe so s političnega vidika veliko manj sporna, z varnostnega vidika pa veliko manj tvegana tema; nobena teroristična organizacija ne grozi z napadi zaradi organizacije okoljevarstvene konference.

Kljub temu je tema odmevna in gotovo bi morebitni »Ljubljanski podnebni sporazum« zagotovil številne omembe na televizijski mreži CNN ali kjer že koli se želi Slovenija pojavljati in opozarjati nase.

Sama tema je pomembna – ne samo za svet, pač pa tudi za Slovence, ki jim toča lahko uniči pridelek in prihodek ali poškoduje avtomobile in objekte, strele zanetijo požare, padavine zalijejo kleti, (ne več zgolj) stoletne vode rušijo mostove in poškodujejo ceste, morje pa vse pogosteje poplavlja Piran.

Predvsem pa podnebne spremembe ne vplivajo samo na okolje, pač pa povzročajo tudi družbene spremembe. Če se ljudje – več sto tisoč ali celo več milijonov ljudi – trenutno izseljujejo predvsem iz vojnih (begunci) in revnih območij (t.im. ekonomski migranti), bodo posledice podnebnih sprememb – višanje gladine morij, razširitev puščav, poplave, požari, izumiranje živalskih vrst in oteženo kmetovanje – neizogibno povzročile še podnebne migrante.

Tihomorska država Kiribati že kupuje ozemlje drugih držav, da bo lahko po potrebi preselila svojo celotno populacijo.

Obenem pa prihajajo države Sahela (južnega roba Sahare), ki že čutijo posledice podnebnih in ekonomskih sprememb, vse bolj pod vpliv terorističnih organizacij, ki prevzamejo vlogo države, ker je ta odsotna.

Skratka: najdemo lahko številne razloge v prid predlogu, da Slovenija prevzame vodilno vlogo v boju proti podnebnim spremembam. Politike, stranke, župane in odločevalce vabim, da razmislijo o tem predlogu in ga posvojijo. Prepričan sem, da bi se z njim strinjal tudi pokojni predsednik Janez Drnovšek.

Zemljepisna majhnost Slovenije ni zadosten razlog, da država ne bi mogla postati vodilna (moralna) sila na posameznih področjih. Irska je nekajkrat zavzela pionirska načelna stališča na področju človekovih pravic; švicarska moč na področjih bančništva, mednarodne politike in športa je znana; tudi moč Vatikana, najmanjše države na svetu, ni vprašljiva.

Ni razloga, da ne bi na svetovno sceno z bojem proti podnebnim spremembam stopila tudi Slovenija.

Ameriški in ruski predsednik ter teniški igralci iz vseh vetrov bi gotovo bili hvaležni. Prav tako prebivalci vsega sveta.